Danes je torek 8.avgusta 2000.

Živim v industrijskem mestu v naši lepi, zeleni deželi, kjer je za mimoidočega na zunaj vse normalno. V okolju kjer živim je naselje, kjer je v krogu tristotih metrov očitno neka zona - geopatogena ? Vsaka hiša ima svoj odgovor ali pa tudi ne, ker ga je marsikdo odnesel s sabo v grob.

V nedokončani hiši si je pred 34 leti nekdo s samokresom sodil sam, ker je mislil, da je pred tem ustrelil ljubimca svoje  žene a ga je le ranil. Je bil to začetek? Kasneje se je v isti hiši, ko je bila dokoncana, zaradi razočaranja zastrupil in  umrl mlad moški. V hiši dalje, je možakar srednjih let odšel v gozd in se obesil. Njegovo sestro je sredi mesta avto ob  prehodu za pešce povozil čez glavo, umrla je na kraju samem. Njihov sosed, star nekaj čez dvajset, je umrl za neozdravljivo  boleznijo. Ni bil rak.

V hiši dalje, sta se obesila dva moška, najprej stari oče v lopi, in nekaj let kasneje vnuk na radiator v kletnih  prostorih. Stara mati je imela v glavi tumor in je ravno tako umrla. V eni izmed sosednih hiš je umrlo mlado dekle,ker jo je v  hribih zadela strela z neba. Njen sosed, tudi srednjih let, je v križišcu sredi Ljubljane, ko je z vozilom čakal, umrl.
Vanj se je zaletel nasproti vozeči voznik. Ko se pomikamo naprej od hiše do hiše, si je zopet sosed z vrvjo vzel življenje. Dve hiši dalje na nasprotni strani, se je zbiratelj starega orožja, v garaži, s pištolo ustrelil v glavo, ponesreci?.
V istem krogu le nekaj metrov stran, je zopet sosed umrl v prometni nesreci.
Mož je ustrelil njo, nato sodil še sebi, zaradi ljubosumnosti ?

********************************************************************
 
Moja pokojna soproga je bila zaposlena v javni ustanovi. Zaradi bolezni, je pred petimi leti prestala hudo operacijo in  postala invalid tretje kategorije, težave pa so s tem šele začele. Lečeči ginekolog ji je pred operacijo zagotovil, da bo po  operaciji bolje, toda kljub zagotovilom ni bilo tako.V službi ni bila več sposobna opravljati prejšnja dela in zaprosila je,  da ji priskrbijo drugo,ustreznejše delo.Po zakonu o invalidih bi morala biti tega deležna.

Bolečine so bile njena vsakdanja spremljevalka. Začel se je začaran krog, ginekolog, zavod za invalidsko in pokojninsko  zavarovanje in službo, razne komisije, ter ocenjevanja dela zmožnosti. Nikjer pravega odziva. Vse v glavnem brez osebno, mehansko in brez posluha za njeno bolezen. Tudi dela sede v službi ni dobila, čeprav so potem delo, katero bi lahko  opravljala, začasno najeli neko drugo dekle od zunaj, ker je bila v sorodu z eno od vodilnih v ustanovi. Nasprotno, v dopisu  na doloćene ustanove jo je podjetje diskreditiralo, ponižalo in zapisalo, da je nezanesljiva,kar pa še zdalec ni bilo res.

Bila je vestna, natančna, marljiva in družabna, sodelavke so jo imele vedno rade, prav tako ostali v ustanovi.
Ker dela nimajo, naj gre v bolniški stalež, so dejali.Kam ?......k psihiatru !

Psihiater je ugotovil,da žena zapada zaradi nastalih razmer v depresijo. Začela je dobivati različne tablete in stalež, da je  lahko ostala doma. Nekateri uslužbenci so se zgražali nad glavnim osebjem,da zanjo kot sodelavko,ne poskrbijo.

Tablete so dobivala nova in nova imena, doze so se večale, stanje slabšalo.Ves čas je prosila naj ji samo zagotovijo ustrezno  delo, bila je odrinjena in počutila se je nepotrebno v družbi in ob krutem spoznanju postajala še bolj bolehna. Psihiatrinja  je bila mnenja, da bi bilo stanje ozdravljivo, če bi se njen status uredil in je to tudi uradno v izvidih zapisala.
Vodilniljudje in birokratski mlini pa so mleli drugače.

Njena psihiatrinja ni več vedela katere tablete naj ji še ponudi,vse je preizkusila.
Žena je padala občasno v hujše krize in bila poslana na PHP ( psihiatrično prvo pomoč). Bila je dvakrat zavrnjena.
Tretjič sva dejala, bova poizkusila sama,ker v treh letih zdravljenja ni šlo na bolje .

Začela sva alternativno iskati poti ven iz njene bolezni, stanje se je občasno popravilo in nato ponovno poslabšalo.
Ni več ponoči spala, jemala je tablete za spanje in vec vrst tablet proti depresiji.Vsako jutro se je zbudila prepotena.
Nekajkrat je odšla na injekcijo za živce k dežurnemu v zdravstveni dom.

Zdravnik mi je nekoč v njeni prisotnosti dejal: pazite na ženo....... lahko naredi samomor! Začudeno ga je pogledala kar je povedal....

Menim,da je bila s tem opozorjena na neko neko rešitev, ker pred tem in o tem ni razmišljala nikoli. In tako so se počasi misli obrnile tudi k samomoru. Ker sva se vedno dobro razumela, sva o tem občasno debatirala.

Dejala je, da ji pride na misel, da bi se ubila, prerezala žile ali da bi skočila z mostu. V prsih je čutila tesnobo, ki se  je ni mogla znebiti,v glavi jo je tišcalo. Imela je dnevne krize ob devetih zjutraj in ob sedmih zvećer.

Če sem bil odsoten z doma sem klical vsakih petnajst minut, ker me je skrbelo zanjo. Dogovorjena sva bila, da me v kriznih trenutkih pokliče in se takoj odpeljal domov.

To se je vleklo nekaj mesecev, bolj in manj prisotno. Doma smo bili pozorni na njene izjave in se, potihoma bali.

In prišel je dan, ko je namesto ene tablete XANAX - a, vzela devet tablet in dve uspavalni, ter šla umret na vikend.
Ker ji v dveh urah tablete niso prijele, se je vrnila domov. Tablete je vzela ob štirih popoldan, z vikenda se je vrnila nekaj  po šesti uri zvečer.
Efekt je nastajal počasi,.....po petih urah je že izgubljala koordinacijo gibov in dobila rahle govorne motnje.
Domači v hiši takrat, tega še nismo opazili.

Ker zvečer ni mogla zaspati sem jo pustil v dnevni sobi pred televizijo, rekoč, da se bom malo prej ulegel.
Približno ob 23 in 20 min sem po rahlem spancu ugotovil, da je ni v postelji. Vstal sem, žena je sede z nogami na kavču,  globoko spala. Menil sem, da je zaspala ob gledanju televizije. Poklical sem jo, ni se odzvala.
Stopil sem bliže in jo rahlo pocukal za rame...... Začudena se je prebudila: kaj je ?je vprašala.
Bil sem prepričan da je takšna , ker sem ji prekinil spanec. Žal ni bilo tako. Dejal sem, naj gre spati v spalnico.
Nic hudega sluteč sem legel nazaj, vrata pa pustil odprta in cakal.....in jo večkrat poklical naj vendar pride.
Ker je po petnajstih minutah še ni bilo, sem ponovno vstal.

Bila je v temi, v kuhinji je stoje nekaj jedla.
Vrnil sem se v posteljo.V dnevni sobi je bil viden samo odsev s tv ekrana,ko zagledam njen obris,ki se čudno giblje mimo,  proti spalnici.
Ko je prišla do vrat spalnice sem spregledal.......nekaj je hudo narobe.

Omahnila je na posteljo.

Z bliskovito naglico sem skočil pokonci in prižgal luč. Zagledal sem njen nov, zame nepoznan izraz.
V trenutku in v strahu sem zavpil: Kaj si vzela ?
Njen odgovor je bil moten: Xanax..... devet tablet.. in ....dve uspavalni.

Nisem vedel ali naj pokličem rešilni avto ali kaj. V naglici sem vzel list od omenjenih tablet v roke in požiral napisano.
Predoziranost !!! Pri nevarnih dozah pade srčni utrip, koma.Takoj sem ji zmeril utrip a je bil normalen, ker sem vedel koliko  ga ima. Ob moji pomoči je vstala in se v kopalnici osvežila z vodo.To sva večkrat ponovila.
Sedela sva v dnevni sobi in se pogovarjala.

Ob 1 uri zjutraj se nama je pridružil še starejši sin, ker je slišal, da se v hiši nekaj neobičajnega dogaja.
Vsakih deset minut sem ji preverjal utrip srca.
Proti jutru se je ulegla.

S sinom sva še naprej bedela, ker nisva mogla spati. Ob osmih zjutraj sva jo zbudila, da smo skupaj pili kavo.
Vse se je dogajalo iz sobote na nedeljo.
Nedelja je minila v družinskem krogu. Nikamor nismo šli.

Z ženo sva ves dan objeta ležala na kotni v dnevni sobi, gledala tv in se pogovarjala.
Sled tablet pa se je počasi izgubljala. Hvala bogu, vse se je izteklo dobro, toda nekje v meni se je porodil nov strah, kaj če to spet stori ?

Prišel je ponedeljek. Odpeljala sva se v BTC kupiti zanjo trenirko, ker sva se predhodno dogovorila, da greva naslednji dan  na kolo .Želel sem, naj si kupi trenirko svetlih barv,tako, življensko. Izbrala je temno modro s črnim robom.
Teden bova preživela v naravi, na kolesu in sprehodih. Stran od običajnih opravil, vse za njeno boljše poćutje. Odšla sva v  zdravilni gaj v Tunjice pri Kamniku.

V torek ob deveti uri zjutraj sva sedla vsak na svoje kolo in se odpeljala. Vozila sva počasi, malo ali skoraj brez besed. Nekaj časa je vozila za menoj, nato sva se zamenjala.

Ko sem jo tako od zadaj gledal, me je prešinila nenavadna čudna misel.Kaj,če ni to njena zadnja vožnja?

Vozila sva se dve uri in petnajst minut. Ustavila sva, ker ni bila sposobna s kolesom speljati strmega klanca.
Želela je, naj ji dam požirek vode. Imela je suha usta. Opazil sem, da globoko v sebi trpi  in se bori z boleznijo. Odpeljala sva se naprej.
Ker je bila pot kar dolga in ker ni imela kakšne posebne fizične kondicije sem bil presenčen nad njeno vztrajnostjo.
Naslednji dan sva odšla v nakup košarkaške žoge. Kupila sva dve, eno za naju in eno za sinova. Pri nakupu žog sem v vitrini  ob blagajni zagledal lepe pokale. Odločil,da bom enega kupil, pa tudi dragi niso bili.
Izbral sem srebrnega z lepimi ornamenti.
Toda med nakupom me je zopet nekaj spreletelo.V njem sem videl smrt in okraske na krsti.Ja, pa kaj še! sem si rekel !
Med nakupom me je vprašala kaj mi bo in odvrnil da, kar tako, za okras.
Doma sem se zopet spomnil temnih misli ob nakupu.

Dal sem ga v omaro s steklom, s čudnim obcutkom, in to tako,da se ven ni videl. Notranji glas mi je narekoval naj ga skrijem in vzamem ven šele potem, ko bo stanje z ženo boljše. Tako sem tudi storil.

Naslednji dan, je bil dan košarke. Odšla sva v športni center. Podajal sem ji žogo,da jo je metala na koš.
Zopet so me spreletele cudne misli. Zadnja igra? Kje pa, kaj se pa grem !

Bližali so se prvomajski prazniki.
Zmenila sva se, da bova odšla na Šmarno goro, morje........
Sobota je minila vsakdanje in brez posebnosti. Čez dan sem se spomnil, da je minil teden njenega prvega poskusa samomora.
V šali sem ji hotel popoldan reči,kako se počuti zdaj, ko se je na novo rodila. A sem bil raje tiho in se zadržal.
Sinovoma sem v sobi skrivoma omenil, naj bosta pozorna nad njenim vsakim njenim neobičajnim vedenjem. Če jih bo preveč ali neobičajno objemala ali se kakorkoli drugače vedla.

Bili smi mlada družina,rodila nama je dva krasna sinova.Vsa leta smo hodili skupaj na morje in se nismo ločevali,
niti v času pocitnic. Imela je navado, da ju je kljub polnoletnosti skoraj vsakodnevo objela ali pobožala.

Prišla je nedelja, lepa in sončna. Sedela je na balkonu in si sušila svoje dolge,lepe lase. Šla sva v naravo v bližnji gozdiček na sprehod.
 
.Okrog 19 ure sva odšla z avtom proti domu. Zavil sem na stranpot ob reki, da si ogledam nov tekaški teren. Srečevala sva mimoidoče ljudi, ki so se prehajali.

V avtu sva bila neobičajno tiho. Toda,nenadoma me je zopet prešinila misel,ki me je zadnji teden že nekajkrat.

Prav v tem istem trenutku me je pogledla in vprašala, kaj razmišljam ? Bil sem presenecen......odvrnil sem,nič.
Prepričan sem da sem ji ujel misli, da sva mislila isto.
Odkar se poznava se je to zgodilo že mnogokrat.
Večer je minil tiho ob gledanju filma na pop tv. Bila sva utrujena in odšla spat.

Predno sva zaspala, mi je v postelji nenadoma dejala: " Vem kako rad me imaš ! "Vprašal sem kaj to pomeni a sem bil utrujen  od dneva, treninga in se nisem spušcal v debato. Hotel sem ji še reči, da jo imam rad in da bova naslednje praznične dni  preživela skupaj, da bova preživela še mnogo lepega,in da naju jutri čaka, nov dan.

Motil sem se ........

Zbudil sem se,ponedeljek zjutraj. Ura 8 in 15 minut. Spal sem neobičajno dolgo, kot že dolgo ne. Začeli so se prazniki.
Počasi se obrnem v postelji proti ženi na njeno stran.Ni je poleg. Vstanem in grem v dnevno sobo. Poklicem jo po imenu a se nihče ne odziva.

Pogledam na dvorišče, njen avto je doma, pogledam v kopalnico, wc, nič. Mobitel na mizi, ključi od hiše tudi.
Vrata od stanovanja odklenjena. V hipu me je postalo strah, spet je odšla nekam ven,morda na sprehod. Odšel sem po stopnicah navzdol k staršem.Ni je bilo. Postal sem nervozen, mami sem dejal,da se grem obleči in da jo grem iskati.

Nisem se niti dobro začel oblačit, ko sem zaslišal strašen krik iz kletnih prostorov. Tekel sem kot še nikoli, preskakoval stopnišce, mati pa je panično jokala. Bal in slutil sem nekaj strašnega.

Zagledal sem ženo.......obešeno na cevi od centralne kurjave, kako sedi na majhni klopi obrnjena stran od nas,
v steno kurilnice. Občutki, ki sem jih doživljal so nepopisljivi. Nimam besed,s katerimi bi opisal žalost in grozo, ki sem jo doživljal. Na vso moč sem poklical oba sinova.
Pritekla sta nemudoma! Skupaj smo jo sneli in panično odnesli v stanovanje.

Klical sem rešilni avto,vmes preverjal ali ima še srčni utrip. Zaradi živčnosti ni nihče od nas mogel reči kaj natancnega.
Roke so se nam tresle,v prsih porajali neznani in grozni občutki.

Prišel je zdravnik z opremo, kovčkom.
Pogledal je njene odsotne oci in dejal:" GOSPA JE MRTVA ,..ŽE VEČ KOT ENO URO ! "Pomoči ni !.

Sinova sta odšla v svojo sobo,se vsedla vsak na svojo posteljo,z glavo obrnjena v tla ...in jokala.

MOJE,..LJUBLJENE ŽENE NI VEč....
POKOPANA JE NA DOMŽALSKEM POKOPALIŠCU, KJER JO VSAKODNEVNO DVAKRAT OBIŠCEM.

 

                                                                             Andrej

napisano:

Domžale, 20 avgusta 2000