Sanje

Lepo....sončno popoldne, sinje nebo brez oblakov, samo rahel vetrič ziblje visoko žitno klasje.V daljavi pred seboj vidim kako nekaj ljudi žanje pšenico in jih ženske vezejo v snope. Za njimi našo domačo cerkev s svojim obzidjem. Počasi hodim čez visoko žitno polje  naprej, proti njim, kmetom.
Ko nenadoma od nekod zaslišim konja in njegov galop. Z desne
strani zagledam velikega belega konja in na njem viteza v
bojni opravi, ki prihaja. Njegov oklep, njegova drža in njegov
šlem blestijo v sončnem popoldnevu. V desni roki dolga sulica
obrnjena naravnost proti meni in v moji smeri.
Pogledam po ljudeh, ki so želi, po ženicah na drugi strani. Ni jih! Kot da so izpuhteli. Samo jaz in vitez, ki mi je  vsak trenutek vse blize in bliže....
Ustavim se,...jaz samuraj. V pokončni drži ga opazujem in počasi vlečem iz toka samurajski meč...katano.
Z vsakim trenukom ko prihaja bliže, z rokama dvigujem meć višje in v bojno prežo.
Njegov nalet je silovit, njegovo kopje ostro, zamahnem v polkrogu in odbijem njegov napad. Nekaj deset metrov stran se obrne iz zopet spodbudi konja v boj. Tokrat brez sulice, ranjen, dvigne meč, ki se zasveti v soncu, da me za trenutek zaslepi in napade s strani.
Z bliskovitim zamahom ćez njegov ledveni del, ga udarec sname s konja.

Moj si!!!! Si rečem....

A borba še traja....šele začela se je. Danes, je na istem mestu pokopana moja žena.Tam, kjer je bilo takrat, v srednjem veku žitno polje, je danes pokopalisče, ni žita, ni kmetov, ni žanjic.
Edini veter ki pihlja, nosi s seboj žalost in spomine...
Sanje so mi pred več kot dvajsetimi leti ostale trdno v spominu.

Vedno in vsa leta sem se spraševal kaj pomenijo.
Danes vem.