Resnična zgodba

Uvod -Pismo

Počasi sem prebrala vrstico za vrstico. Bila sem tarn in sem lahko videla, slisala. Čisto potiho sem opazovala dogodke. Po licih so mi polzele debele solze in v prsih sem čutila divjo bolečino. Trgala mi je drobovje in me hotela razklati na pol. Čutila sem njeno bolečino in videla njeno trpljenje. In se spomnila. Moje bolečine in mojega boja. Življenje me je začelo skrkati vase in me goltalo kot divji vrtinec deroče reke ter vabilo v svoje kraljestvo temnega dna. Stegovala sem svoje roke, da bi ujela tisto majhno bilko ob strani, da se rešim. Grabila sem po njej, da jo objamem. Vzela sem se en Xanax. Pa nato se enega. Spila se malo alkohola. Da pozabim. Da zaspim in odjadram v neskončnost. V svet pozabe. Da se rešim.Rešim pred čem? Pred sabo. Ker se ne prenesem. Ker se sovražim. Samo še korak me loči od obljubljenega olajšanja od kraljice obljubljene dežele - smrti.
čisto potiho se hočem izmuzniti objemu življenja. Samo umreti se splača tiho na ostrini lastne duše, ki je ni. Mimo vseh se je treba izmuzniti, ne oziraje se, da ne ostane se kaj zelenega v očeh. Leči v zibel zraka,ki vodi od vselej do vselej in zunaj sveta misliti na poslednji stavek, ki ne bo nikoli izgovorjen. Bila sem tarn - na robu in predrzno zrla smrti v oći.
In bolelo me je telo. Ali pa je bila to samo moja duša. In moje misli me niso hotele ubogati. Okoli sebe sem videla samo srečne, brezkrbne ljudi. Sanjala sem sekunde, minute, ure, dneve, mesece.
Dogajalo se je okoli mene, v meni je bilo že zdavnaj vse prazno. Hmm,kakšna sreča je, če se človek počuti "normalno". Da misli npr. o tern kako lepo je vreme, kaksne smešne čevlje nosi soseda, se ukvarja s tern kje je dobil prasko na avtomobilu, kje bo preživel dopust, zakaj se je omaka zažgala... Da misli o tako prokleto brezveznih vsakdanjih stvareh.
Danes živim, vendar vem kako je biti "tarn spodaj"-nadnu. In razumem njo in tebe in tvojo bolecino. Ravno zato ti ne morem natrositi tolažbe, praznih in puhlih besed.
Lahko ti rečem le: odpusti si in odpusti njej.LP